Naši otroci se dnevno vključujejo v promet. Najprej kot potniki v avtomobilih, nato kot pešci in kasneje tudi kot kolesarji. Srečujejo se s prednostmi in hkrati tudi z nevarnostmi sodobnega prometa. Tja do desetega leta še ne znajo in ne zmorejo samostojno sodelovati v prometu, kajti otroci doživljajo promet drugače. Velikokrat jih premami kaj na drugi strani ulice (prijatelj, zanimiva izložba, parkiran avto) in pozabijo na vsa pravila. Pri hoji in teku še niso dovolj spretni, kaj šele da bi obvladali vožnjo kolesa tako dobro, da bi v prometu varno sodelovali. Otroci so manjši kot odrasli, zato ne vidijo čez parkirane avtomobile, imajo manjši vidni kot, ne znajo dobro oceniti smeri zvoka in hitrosti vozil, ne razlikujejo dobro med levo - desno, ne znajo še logično sklepati in ne zmorejo uporabljati splošnih pravil, mislijo, da če oni vidijo vozilo, tudi "vozilo" vidi njih. Iz vseh teh razlogov je njihova varnost v prometu ogrožena. Samo s takšnim načinom vzgoje bomo otroka dobro pripravili, da bo čez nekaj let samostojno varno sodeloval v prometu kot pešec ali kasneje kot kolesar in voznik.
S prometno vzgojo ne odlašajmo! Začnemo že med drugim in tretjim otrokovim letom, ko začnejo otroci aktivneje raziskovati okolje. S svojim ravnanjem in obnašanjem smo otroku vzor, kajti otroci nas opazujejo, želijo oponašati in tako pridobivajo pomembne izkušnje in znanja.
Otrok - v avtu:
Otrok v predšolski dobi sodeluje v prometu predvsem kot potnik in pešec, pa tudi na kolesu. Pomembno je, da je otrok prav na vsaki vožnji pripet v ustreznem otroškem sedežu, primernem za njegovo težo in velikost. Če bomo starši dosledno pričakovali, da je otrok nameščen v sedežu ter se tudi sami pripeli z varnostnim pasom (ne glede na katerem sedežu v avtomobilu sedimo) bo otrok brez večjih problemov in upiranja sprejel takšna pričakovanja. Ko otrok dopolni eno leto, je verjetno skrajni čas, da dobi tudi nov sedež. Sedeže skupine 1 lahko namestimo spredaj in zadaj, obrnjeni so v smeri vožnje. Pomembno je, da preverimo, da je sedež zares trdno nameščen v avto z običajnim varnostnim pasom. Pa tudi otroka moramo trdno pripeti v sedež - tako da lahko med otrokovo telo in sponko le stežka potisnemo prste. Le tako bo otrok trdno pripet in varen pred večjimi sunki ob trkih. Najboljša je seveda uporaba isofix sistema nameščanja otroških sedežev v avto, ker se tako izognemo vsem morebitnim napakam pri namestitvi. Nekoliko večji otroci, ki prerastejo sedeže (okrog 4. leta starosti), morajo uporabljati posebne sedeže skupine II+III - t.i. jahači in običajni varnostni pas.
Otrok - pešec:
Ko smo z otrokom v prometu kot pešci, je pomembno, da vedno (če je le možno) uporabljamo površine namenjene pešcem, to je pločnike, prehode za pešce, semaforizirane prehode, podhode in nadhode.... Mlajšega otroka vedno držimo za roko, hodi pa naj po notranji strani, torej čimbolj stran od cestišča. Tako zmanjšamo verjetnost, da se nam otrok iztrga iz rok in nepričakovano steče na cesto. Pazljivi moramo biti tudi pri vseh izvozih iz garaž in dvorišč, saj so pogoste nesreče, da so otroci poškodovani prav ob vzvratni vožnji vozila, ko voznik ne vidi otroka, ki se je nenadoma pojavil za vozilom. Prav tako je zelo pomembno, da otrok ne puščamo samih na otroških igriščih, ampak so zmeraj v spremstvu staršev ali drugih odraslih. Tako lahko preprečimo marsikatero prometno nesrečo.
Tudi otrok na rolerjih mora uporabljati površine kot pešec, nikakor pa ne sme rolati po cestišču. Ob tem mora seveda imeti tudi vso zaščitno opremo s ščitniki na rokah in nogah ter seveda čelado na glavi.
Otrok - kolesar:
Mlajše otroke (do sedmega leta) lahko v prometu vozite v posebnih kolesarskih sedežih, ki se namestijo na kolo. Tudi v tem primeru mora otrok nujno nositi kolesarsko čelado. Otroka učite, da mirno sedi privezan v kolesarskem sedežu, da vas ne ovira med vožnjo. Pazite tudi na otrokove noge, da mu ne zaidejo med napere. Za otroka je koristno, da čim hitreje obvlada spretnosti, potrebne za vožnjo kolesa (ravnotežje, ustavljanje, speljevanje), vendar v prometu ne sme sodelovati sam do dopolnjenega 10. leta starosti, ko bo lahko opravljal izpit za vožnjo kolesa. Velja torej, čim hitreje na kolo, ker tako otrok razvija spretnosti, in čim kasneje v promet, ker otrok še ni sposoben obvladovati zahtev prometa. Seveda moramo poskrbeti, da je kolo tehnično brezhibno in pravšnje velikosti za otroka. Otrok mora, ko sedi na kolesu, z obema nogama doseči do tal. Med vožnjo s kolesom naj bo otrok primerno oblečen in mora vedno nositi kolesarsko čelado, ne glede na to, ali se vozi s triciklom, v sedežu na našem kolesu ali samostojno na kolesu po dvorišču. Kolesarske čelade učinkovito obvarujejo otrokovo (in našo) glavo pred morebitnimi posledicami ob padcu s kolesa. Tako otroka učite doslednosti in bo kasneje privzel kolesarsko čelado kot nekaj samoumevnega. Kolesarska čelada mora ustrezati velikosti otrokove glave. Namestimo jo tako, da sega 2-3 prste nad obrvmi (torej bolj naprej kot nazaj), da tako najbolje zaščiti teme glave. Čelada mora biti vedno pripeta s trakovi za zapenjanje, ki se dovolj tesno prilegajo bradi.
Za konec pa samo še tole. Izkoristite prosti čas z otrokom in ga dodatno pripravite na samostojno sodelovanje v prometu. Vzemite si čas in mu razložite pravila varnega ravnanja v prometu, mu jih pokažite v prometu in jih vadite z njim. Vsakič znova ga pohvalite za previdno in varno ravnanje ter opozorite ob nepravilnem. Samo s takšnim načinom vzgoje bomo otroka dobro pripravili, da bo čez nekaj let lahko samostojno sodeloval v prometu kot pešec ali kasneje kot kolesar in voznik. In ne pozabite, da ste sami s svojim vedenjem in ravnanjem otroku lahko najboljši zgled.
Več si lahko preberete v naših knjižicah:
- Prvi koraki v svetu prometa
- Red je vedno pas pripet
- ali na naših internetnih straneh www.avp-rs.si.
Vsebina in slike: Mateja Markl, univ.dipl.psih., AVP - Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu
