Utopitev je pri otrocih, mlajših od 15 let, eden od treh vodilnih vzrokov smrti pri nezgodah. Pogosteje so udeleženi dečki. Pri mlajših od štirih let je pogostejša utopitev doma v kadi, pozneje pa so pogostejše utopitve v bazenih, jezerih, morju itd. 80 odstotkov utopitev lahko preprečimo. Ob preprečevanju utopitev otroka je najpomembnejši skrben nadzor otroka. Če se otrok utaplja, ga moramo varno potegniti iz vode. Vedno poskrbimo najprej za lastno varnost. Pokličemo na pomoč, potem se lotimo reševanja otroka iz vode. Če je mogoče, pri utopljenem otroku varujemo vratno hrbtenico, saj je ob skokih v vodo ali drugih vzrokih poškodbe, ki je privedla do utopitve, možna poškodba hrbtenice. Če otrok ne diha, že v plitvi vodi, če je le varno za reševalca, izvajamo umetno dihanje – damo 5 vdihov, nato otroka odnesemo na varno. Ko je otrok na varnem, najprej preverimo odzivnost. Če je neodziven, sprostimo dihalno pot in preverimo dihanje. Če ne diha, nadaljujemo s temeljnimi postopki oživljanja. Če je neodziven in diha, ga previdno (z varovanjem vratne hrbtenice) obrnemo na bok, da preprečimo morebitno aspiracijo vsebine iz ust v dihalne poti. Otroka ves čas opazujemo. Če se njegovo stanje poslabša, temeljne postopke oživljanja ponovimo. Če je otrok odziven, ga lahko sili na kašelj, kar vzpodbujamo. Morda je otrok med utapljanjem vdihnil večjo količino vode ali celo kakšen tujek. Uporabimo algoritem za ukrepanje ob zapori dihalne poti. Ker je otrok moker in pogosto tudi podhlajen, ga previdno slečemo in obrišemo, nato ga zavijemo oz. pokrijemo s toplimi oblačili.
Vsebina: Špela Baznik, dr. med., specializantka urgentne medicine, SNMP, ZD Ljubljana
