Čas je za kahlico!
Otrok je za privajanje na kahlico najbolj zrel med drugim in tretjim letom. Hitrejši poskusi so nesmiselni, saj otrok ni niti telesno niti duševno dovolj razvit za tovrstno učenje. Pametno je začeti takrat, ko otrok že dobro hodi in je sposoben opazovati ter razumeti, kje in kako opravljati svoje potrebe. Vendar privajanje na kahlico ostaja odvisno od vsakega otroka posebej. Kako pa se lotimo tega procesa?
Najprej se morate zavedati, da ima otrok svoj urnik in da ne morete vplivati na to, kdaj se bo odločil za ta podvig. Lahko pa sami veliko pripomorete in ga za začetek seznanite s kahlico ter mu obrazložite, zakaj se uporablja. Razložite mu tudi, kdaj se uporablja, saj otrok ne pozna občutka tiščanja in njegove posledice. Postavite jo na vidno mesto v otrokovo bližino, da se bo nanjo navadil. Ko ga posadimo na kahlico, naj na njej nekaj časa sedi, vendar ne predolgo – priporočljivo je 5–10 minut. Nanjo ga posadimo zjutraj, po prehranjevanju in kopanju ter pred spanjem. Pomembno je, da veste, kako se morate obnašati med privajanjem otroka na kahlico. Ne smete ga priganjati ali postati nestrpni, saj boste ta občutek prenesli na otroka. Pustite mu čas, da se na kahlico navadi in ga pri tem čim bolj spodbujajte. Ob opravljeni potrebi ga tudi primerno pohvalite. Hkrati bodite pozorni na to, da se mu med tem procesom ne bo nihče posmehoval.
Strokovnjaki kahlico v veliko primerih odsvetujejo in namesto tega priporočajo primerne nastavke za straniščno školjko ali malčkom prilagojena stranišča. Tako bo tudi kasnejši prehod na straniščno školjko lažji.
Kaj pa higiena?
Otroku smo vedno vzor, zato se moramo v skladu s tem tudi obnašati. Zaradi tega je priporočljivo tudi, da nas otrok opazuje. Naj vidi, da si tudi mi umivamo roke, in naj opazuje, kako to pravilno počnemo. Nato naj naš zgled posnema tudi sam in se navadi na redno umivanje rok po opravljeni potrebi. Pri tem pa poskrbite, da bo pri umivalniku vedno dostopna pručka, na katero se bo otrok lahko povzpel in si lažje umil roke. Poskrbite, da namiljenih rok ne bo prinašal v bližino oči in ust, ter bodite pozorni na temperaturo vode, s katero si umiva roke.
Isto moramo upoštevati pri umivanju zob. Upoštevati moramo namreč več kriterijev, da je krtačka primerno majhna, oblikovana po zobnem loku in ima ravno prav razporejene ščetine. Nato ga naučimo pravilnega ščetkanja s tem, da nas posnema. Prav tako moramo sami redno skrbeti za svojo ustno higieno, saj bo otrok tako videl, kako pomembna je in bo pogosteje zanjo skrbel tudi sam.
K zobozdravniku je otroka pametno peljati čim prej, priporočljivo je po njegovem prvem rojstnem dnevu. Kako pa ga lahko pripravimo na prvi obisk zobozdravnika? Pogovorimo se z njim in mu obrazložimo, kdo sploh je zobozdravnik in kaj počne. Da bo otrok bolj miren, lahko ta dan zaznamujemo s kakšnim posebnim dogodkom. Tako lahko po obisku zobozdravnika gremo v živalski vrt ali pa z otrokom obiščemo kakšno prireditev, zabaviščni park ipd. Priporočljivo je, da ta dogodek zaznamujemo čim bolj pozitivno.
»Kako se zapne gumb?«
Pri oblačenju otroka moramo upoštevati, da ga oblečemo le toliko, kakor sebe. Lahko ga tudi malo manj, saj se ves čas giblje. Pozorni pa moramo biti na dnevne temperaturne razlike, čemur prilagodimo dodatna oblačila. Najpomembneje je, da upoštevamo tudi otrokovo počutje, saj se mora v svojih oblačilih počutiti udobno. Zato je najbolje, da v prvih letih posegamo po bolj ohlapnih hlačah in majicah ter po spodnjicah z ohlapno zadrgnjeno elastiko v pasu. Tkanina otrokovih oblačil naj ne bo pregroba. Za to obdobje so priporočljivi čevlji na ježka, ki so enostavni za obuvanje in sezuvanje.
Kmalu napoči tudi čas, ko se želi otrok sam oblačiti. Pogosto bo zavrnil tudi ponujena oblačila zgolj zato, ker bo preverjal meje potrpežljivosti svojih staršev. Vendar moramo biti do otroka vedno potrpežljivi in mu postaviti določene meje. Enako je pri samostojni izbiri oblačil. Ko se bo odločil, da se želi sam obleči, imejte še vedno nadzor nad tem, vendar le do določene mere. Nekaj časa spremljajte njegovo oblačenje, nato pa ga lahko kmalu prepustite tudi samostojni izbiri.
Pri samostojnemu oblačenju otrok pa se pojavljajo klasične težave: gumbi, zadrge, vezalke itd. V vrtcih tovrstne težave rešujejo z modeli, na katerih otroci vadijo zapenjanje gumbov, zavezovanje vezalk in upravljanje z zadrgo. Tudi sami mu lahko pomagate s tem, da ga s temi predmeti soočite preden jih sam obleče. Ponudite mu hlače z zadrgo ali čevelj z vezalkami ter mu pokažite, kako se dela z njimi. Nato nekaj časa vadite z otrokom, kasneje pa mu prepustite samostojno delo.
Vsebina: Lea Štrukelj Jeromen in Tina Ozvald
