- Otrok se ne tepe.
Preteklost močno vpliva na oblikovanje čustev, dejanj in prepričanj v prihodnosti. Boleči občutki, ki jih povzroča nasilje, so ponavadi potlačeni in zanikani, vendar v resnici nikoli ne izginejo.
- Grožnje in kazni.
Otrok, ki se želi naučiti voziti kolo, potrebuje vašo podporo (»Poskusi, vem, da ti bo uspelo!«), ne pa groženj. Ko mu bo končno uspelo s kolesom se zapeljati po ulici, ne potrebuje nagrade za doseženo zmago, saj sta že zadovoljstvo in zaupanje vase dovolj veliki nagradi. Pazite, da ne uporabljate nesmiselnih groženj, kot so »Zlomil ti bom roko« ali »Nikoli več ne greš z nami na počitnice«. Grožnje negativno vplivajo na otroka, predvsem na njegovo ustvarjanje podobe o samem sebi. Če bo otrok od vas vedno dobival negativna sporočila in grožnje, si bo ustvaril slabo mnenje o sebi, kar ga bo oviralo celo življenje. Otrok bo morda prenehal nagajati svojemu bratu ali sestri, nehal gristi sovrstnike in jokati, a se bo naučil, da se je pametno »primerno« obnašati le takrat, kadar ga je strah, da bi ga kdo zalotil in ga kaznoval. Otrok tako ne bo razvil lastnega čuta za odgovorno in primerno ravnanje ob življenjskih situacijah, temveč se bo na manipulacijo in nadvlado odraslega odzival na enega izmed treh načinov:
- Strah – tako bo ravnal zaradi odvisnosti ali strahu (»Če ne bom naredil, kar so mi naročili, me bo spet poslala spat brez večerje.«).
- Odpor – napad na odraslega ali sprostitev jeze nad drugimi (»Če me mama udari vsakič, ko storim kaj narobe, ne vem, zakaj tudi jaz ne bi smel udariti svoje mlajše sestre, kadar mi nagaja.«).
- Beg – duševni ali telesni umik, s čimer se otrok umakne od staršev (»Z menoj je vse v redu, samo pustite me pri miru; bom že sam rešil situacijo.«).
- Čustveno zatiranje in zanemarjanje.
Če so otroci z vzgojo vedno podvrženi kritiki in poniževalnemu odnosu, začnejo verjeti, da niso dovolj dobri ali celo, da so slabi. Tako o sebi dobijo slabo mnenje.
- Podkupovanje in nagrajevanje. »Če boš nehal jokati, boš dobil piškot.« S tako vzgojo se bodo otroci z veliko verjetnostjo razvili v odrasle, ki bodo pretirano odvisni od potrditev in priznanj drugih, ne bodo pa imeli samozaupanja in čuta odgovornosti. Otroka spodbujajte in mu s tem vzbujajte pogum in zaupanje vase, s čimer si bo razvil svojo notranjo motivacijo. S spodbujanjem mu posredujete več življenjskih sporočil, kot so: verjamem vate; zaupam ti; vem, da zmoreš; rad(a) ti prisluhnem; mislim nate in veliko mi pomeniš.
- Postavljanje ultimatov. Ultimati vam ne puščajo nobenega prostora za pogajanje, saj ste v bistvu otroku prepustili odločitev, ali bo odnehal ali pa bo kaznovan. Pa boste res izpolnili tisto, kar ste obljubili? Preden izrečete naslednji ultimat, si vzemite čas, se ohladite in premislite, kaj res hočete od otroka.
Nasprotovanje partnerju. Pred uveljavljanjem svojega načina vzgoje se o vzgoji pogovorite s partnerjem. Pomembno je, da sta glede vzgoje enotna. Če si glede določenih vzgojnih prijemov nista enotna, pa pred otrokom vseeno nastopajta skladno. V nasprotnem primeru bo otrok kmalu spoznal, na katerega od staršev mora »pritisniti«, da bo dosegel svoje, to pa se zna izkazati še posebej problematično, ko bo otrok prišel v puberteto.
Primerjava z drugimi. Dom naj bo za otroka prostor, v katerem naj bo cenjen zaradi tega, kar je, zato se poskušajte izogibati primerjanju enega otroka z drugim, saj ima vsak otrok enkratne lastnosti, odlike in slabosti. Pri otroku poskusite odkriti, katere so njegove posebnosti in mu jih pomagajte ceniti. Otroke naučite, da bodo cenili in spoštovali različnost svojih bratov ali sester.
Ni dovolj samo prepovedati! Ko otroku nekaj prepoveste z besedami »Ne, ne smeš!«, je pomembno, da mu situacijo tudi obrazložite (razlaga »ker sem tako rekel« ni zadovoljiva). Prihranite svoj odločni »Ne!« za situacije, ko res ne vidite drugačne rešitve, drugače pa poskušajte uporabljati naslednje izraze: »Da, kasneje!«; »Minutko počakaj!« ali »Prepričaj me!«.
- Uporaba »jaz« sporočil. Če otroku poveste, kaj občutite sami, boste povzročili manj nasprotovanja in upora, a boste kljub temu vplivali na otrokovo vedenje.
Viri: Coloroso, B.: Otroci so tega vredni. Notranja disciplina – največ, kar lahko damo otroku; Žgavc, D.: Vzgajam samostojnega in odgovornega otroka. Učinkoviti pristopi k otrokom od 2. do 10. leta starosti; Mason, D., Jensen, G., Ryzewicz, C.: Trmoglav otrok. Kako obvladovati izbruhe otroške togote; Sears, W., Sears, M., 2004. Uspešen otrok; Miller, K., 2000: Otrok v stiski; Žorž, B., 2002: Razvajenost, rak sodobne vzgoje; Passolt, M., 1997: Hiperaktiven otrok: psihomotorična terapija.
